Na obisku pri Janu
09.03.2010
V tretjem nadstropju pediatrične bolnišnice v Ljubljani sva skupaj z Jakom Jakopičem obiskala našega Jana, ter mu pripravila prijetno presenečenje. Čeprav se Jaka in Jan prej nista poznala, je Jan nekaj o Jaki že vedel. Jaka je igralec nogometa, igral je tudi v prvi ligi, huda bolezen ga je pri 22-ih letih odtujila od nogometnih igriščih. Kot pravi športnik se Jaka ni predal, danes je oče treh deklic, igra nogomet, ter kar je najpomembnejše, uživa življenje. V času zdravljenja je Jaka pogrešal ravno to, kar počne sedaj, ko redno obiskuje obolele v tej bolnišnici, izmenjuje izkušnje o zdravljenju, o drugačnem sprejemanju življenja ...
Zanimivo je bilo poslušati oba, vsak ima svojo izkušnjo s to zahrbtno boleznijo. Jaka je prav šport izpostavil za pomemben faktor, pravi da je telo športnika navajeno na različne napore, zdravljenje bolezni pa je prav tako izjemen telesni napor. Jan je seveda na tekočem z vsem, zanima ga tudi vse okrog naših ekip, bil je začuden nad porazom mladincev, vesel pa seveda nad zmago svojih kadetov v nedeljo.
Težko opišem ves ta neskončen optimizem teh dveh fantov, ki sem ga danes med pogovorom zaznal. Ne vem, očitno mora človek res skozi to, kar sta doživela oba, da lahko s takim optimizmom gleda na življenje.
Žal naju je z Jakom čas preganjal, tako da sva Janu in njegovi mami Ireni stisnila roko ter odšla. Jaka še doda, da ga lahko Jan oziroma mami pokliče kadarkoli.
Sam bi se Jaki rad še enkrat zahvalil. Niti malo ni okleval, ko sva se slišala, takoj je bil pripravljen obiskati Jana in pokazal, da je resnično Velik človek z veliko začetnico. Jaka, želim ti vso srečo tebi in tvojim puncam, ter seveda zdravja, za zadetke me ne skrbi.
In za konec, da ne pozabim, JAN,drži se, se kmalu vidiva.
Robi Z.
Nazaj
